Ljudje se v življenju
srečujemo z različnimi težavami, ki lahko pomembno spremenijo naše življenje.
Poškodba možganov pogosto korenito vpliva tako na posameznika, ki je poškodbo
utrpel, kot na njegove najbližje.
Psihoterapija lahko posamezniku pomaga pri razumevanju posledic in soočanju s
spremembami, ki so nastale s poškodbo ter pri predelavi travmatičnega dogodka
in oblikovanju nadaljnjega življenja.
Določene težave so
lahko prisotne že pred poškodbo ali se pojavijo kot posledica življenja po
poškodbi, kot so:
-obsesivne misli;
-težave, bolezni, ki jim ne najdejo telesnega vzroka, težave s spanjem;
-težave z doživljanjem, izražanjem in obvladovanjem čustev;
-pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja;
-anksioznost (pretirana zaskrbljenost, občutki tesnobe, panični napadi,
neutemeljeni strahovi);
-depresivno razpoloženje, brezvoljnost, občutki praznine, potrtost, žalost,
vprašanja o smislu življenja;
-težave pri ustvarjanju in ohranjanju medosebnih odnosov (partnerskih,
družinskih, prijateljskih, ipd.);
-stres, preobremenjenost in nezmožnost sprostitve.
Omenjene težave se
lahko zaradi povečanega psihičnega pritiska ali drugih vzrokov po poškodbi
stopnjujejo in vplivajo na kvaliteto življenja.
Psihoterapevtski proces je lahko namenjen globinski predelavi osebnih težav
s ciljem trajnih sprememb in pripomore k večjemu zadovoljstvu samim s seboj
in v medosebnih odnosih.
V okviru
psihoterapije je možno tudi učenje sprostitvenih tehnik in avtogenega
treninga za lažje premagovanje stresa.
Psihoterapija poteka redno, v zaupnem terapevtskem odnosu, na ciljih, ki si
jih posameznik zastavi. Psihoterapevtsko delo poteka različno dolgo, odvisno
od posameznikovih potreb.